Sladka skrivnost

Priznam pa, in to je najiskrenejša resnica, da si nikoli nisem mislila, da mi bo to, da je nekje nekdo, ki sem mu všeč, pa mu ne poznam imena, tako zakompliciralo življenje.

Razmišljanje o tem, kdo je lepotec (v svoji glavi sem sklenila, da je zagotovo lep), ki mi je na vratih pustil božično darilo, me je povsem obsedlo. Vem, da sem po naravi nagnjena k temu, da me zlahka kaj obsede, ker se znam že z izbiro hlač prignati na rob skrajnosti, kaj šele z odločitvijo o fantu, s katerim bom preživela vse življenje (najbrž), ampak tole je, milo rečeno, neznosno naporno celo zame.

»Zame tudi,« bi ob tem zavzdihnila Klara Jasna, če bi vedela, kaj pišem.

Seveda, tudi zanjo, ker potrebujem sogovornico o tej pereči temi. Ljudje, ki se pogovarjajo sami s sabo, so videti nori.

O večrazsežnosti 

Povem vam, če vas bo kdaj doletelo kaj podobnega, da je težava s skrivnim oboževalcem večrazsežna, še posebej če imaš poleg tega fanta, ki se mu o vsem skupaj niti ne sanja (in še sreča, da je tako, ker bi bil to čisto nov problem). 

Prva razsežnost je očitna: fantomskega fanta ne moreš objemati in poljubljati in mu poslati čestitke za rojstni dan.

Druga razsežnost je podobna: nobenega vpliva nimaš na potek razmerja. S tabo komunicira, ko si zaželi on, in ne, ko bi bilo pogodu tebi. Ne moreš mu povedati, kaj počneš, kako se počutiš, kaj te veseli in kaj teži, razen če to objaviš na spletu in upaš, da te spremlja. Ampak so stvari, ki bi jih povedal samo fantu, celemu svetu po spletu pa ne, in s tem je še posebno križ. Zato večino časa ni nič drugače, kot če si samski; misli premetavaš po svoji lobanji in jih včasih zaupaš Klari Jasni, da lahko zavije z očmi. Veliko misli, malo akcije – in v tem sem bila od nekdaj slaba.

Tretja razsežnost je praktična. Januarja je treba premlevati še o čem drugem kot o skrivnem oboževalcu, če hočeš napredovati v višji razred. In to je težko, če si jaz, ki že sama po sebi težko zberem misli o, kaj vem, matematiki in geografiji (ne pridejo naravno in včasih dobesedno malo boli). 

Četrta razsežnost je kočljiva. Imam le fanta, no. Težko skrivam, da mislim na nekoga drugega, in dvomim, da bi razumel, da ima konkurenco v fantomu. Tudi ne zdi se mi prav, da je tako. Zmeraj sem si predstavljala, da bom popolna punca, predana, zvesta in iskrena, in to, da pred fantom nekaj skrivam, bi se mi zdel življenjski poraz, če le ne bi zvenelo tako usodno. Bi hotela, da ima Tom skrivnost pred mano? Niti slučajno. Na rob blaznosti bi se prignala, pa najbrž njega tudi. Na srečo je dovolj zaverovan sam vase, da ne opazi, da sem z mislimi drugje. Razlaga mi o nogometu, košarki, letalih, kaj vem, čem še vse, jaz pa se pretvarjam, da poslušam, in držim pesti, da me ne bo nikoli vprašal, kaj se mi podi po glavi. Hecno: to, kar me je včasih motilo, se mi zdaj zdi blagoslov. Čeprav vem, vem, vem, da je narobe, in me bo za kazen morda zadela strela. Se pa sprašujem: a je varanje, če sanjariš o nečem, kar nima dejanske podobe in vsebine, vendar ni tvoj fant?

»Seveda je,« bi rekla Klara Jasna, če bi vedela, kaj pišem. Njeno stališče je jasno, njena starša sta se razšla, ker je oči varal mamo, in po njenem ne bi smela več uporabljati niti samostalnikov moškega spola, če niso povezani s Tomom, kaj šele sprejemati daril od neznanih oboževalcev. (O sanjarjenju ji raje nisem pravila.)

Pa saj najbrž res ni fer. Tomu bi morala povedati, da v najini zvezi ne vidim prihodnosti, ker mi je dolgočasen za umret, ampak dokler tega ne priznam niti sama sebi, bom težko priznala njemu. Poleg tega pač ne mislim biti spet brez fanta. Najbolj nepotrpežljivo bitje sem, kar jih poznam; skoprnela bi od čakanja na skrivnostneža. (In z mojo srečo, to možnost le moram dopustiti, bi se verjetno izkazalo, da ima dve glavi, čudaške hobije in da mi sploh ni všeč. Mogoče celo posluša narodnozabavno glasbo in je brez posluha.)

Skratka, v riti sem. (A se to sme napisati v najstniški reviji?) Globoko v dreku. (?)

In obenem srečna, ker se počutim živo, ker se mi dogaja nekaj, o čemer sem do zdaj le sanjala! 

Kakšen paradoks. (Ja, ja, protislovje.)

Ideja

Presneto, postajam čisto paranoična. Nenehno oprezam naokoli, ali me kdo gleda. Škilim na telefon, ali mi kdo piše. In priznam, da vsak dan, ko hodim proti domu, v žepih stiskam pesti, da bi me na vrhu stopnic kaj pričakalo. Kaj lepega, mislim. Počena žoga in atijevi blatni škornji za na vrt ne štejejo. 

Zakaj se moj skrivni oboževalec noče razkriti? To vprašanje me grize, odkar sem na božični večer odprla tisti skrivnostni paket.

»Mogoče zato, ker ve, da imaš fanta,« modro pripomni Klara Jasna. Včasih me precej moti, da imam tako razumne prijateljice. »Mogoče čaka, da narediš, kar je prav, in ga pustiš.«

Eh, jaz nisem tako razumna. Zato ji skrivaj pokažem jezik.

Razmišljam, ali bi morala narediti kaj, s čimer bi ga spodbudila, da bi stopil korak naprej, povedano s prispodobo. 

»Ja, pustiti fanta,« reče Klara Jasna in prešine me, da to dela zanalašč.

Namenoma jo preslišim.

Po dolgem in tehtnem pogovoru same s sabo (s Klaro Jasno si nimam kaj pomagati) raje sklenem, da bom za Instagram fotografirala delček darila, ki mi ga je prinesel, tako da ne bo nihče vedel, za kaj gre, samo on bo prepoznal papir (upam, da mu paketa ni zavila mama in da ni barvno slep), zraven pa bom napisala: Še vedno me greje misel na praznike #darila #presenečenja #škodakerježekonec. Mogoče bo videl, da komaj čakam, da ga spoznam. (Razen če je tudi on tako razumen kot Klara Jasna in nalašč bojkotira metaforiko.)

Akcija

In točno tako sem tudi naredila. Zelo sem se potrudila s fotografijo, ker motivacija vedno pomaga. Če drugega ne, bi se lahko zaljubil vame, ker znam tako lepo ujeti svetlobo v levi zgornji kot. (Ne smete mi zameriti, če izpadem malce samovšečno; lovim se za slamice, ker ne vem, kaj bom storila, če objava ne bo učinkovala.) 

Klara Jasna je prva stisnila srček. Potem mi je v zasebnem sporočilu poslala šest vprašajev, in ker nisem odgovorila, še Držim pesti, da bo delovalo, ker boš mogoče spet normalna.

Drugi srček je bil Tomov. Kaj naj rečem, včasih zna biti prav prisrčen. In vem, da ima rad lepe fotografije. Vsaj malo najbrž tudi mene, zato pa je vse to tako težko, ker imam tudi jaz vsaj malo rada njega.

Presneto, kakšna kolobocija.

Sledilo je še nekaj srčkov in komentarjev ljudi, ki imajo radi darila/ne marajo daril, imajo radi praznike/ne marajo praznikov, se jim zdi moja fotka lepa/kičasta, sovražijo fotografije na splošno/Instagram na splošno/ljudi na splošno/življenje na splošno, imajo/nimajo kaj/česa povedati, prodajajo čudežne tabletke za hujšanje, navijajo za NK Olimpija, naključno izbirajo tipke in se tudi sami preizkušajo v fotografiranju rdečega ovijalnega papirja ter zelene pentlje. Če gre verjeti statistikam, so bili vmes tudi kakšen perverznež, trol in kup osamljenih, spregledanih ljudi. 

Je bil med njimi tudi moj skrivni oboževalec?

Tako sem bila živčna, da še v življenju nisem imela bolj praznega črevesja.

In priznam, da sem, medtem ko sem sedela na školjki, razmišljala, kako je lahko on tako potrpežljiv. Pa menda ne bom spet dobila fanta, ki mi ni prav nič podoben?!

Želja in upanje

Skoraj sem že obupala nad tem, da bo moje življenje kadarkoli spominjalo na romantični film. Vsakdanjik se je utiril, s Klaro Jasno sva spet kramljali o sošolcih, domačih nalogah, testih, brezupu in pomanjkanju smisla, in celo znova sem se nekoliko bolj navdušeno zanimala za nogomet, odkar sem se sprijaznila, da bom ostala s Tomom, ki je v resnici prijazen, prijeten, pozoren in predvsem živ človek iz mesa in kosti. To zadnje, vam povem, sploh ni zanemarljivo.

Navadila sem se na blatne škornje na vrhu stopnic. Celo metlica, ki jo je nekoč pred vrati pozabila mama, mene pa je od daleč spomnila na vrečko s sporočilcem, da me je dvakrat skoraj infarkt (prvič, ko sem jo zagledala s ceste, in drugič, ko sem sprevidela, da ni ljubezensko pismo, ampak ušiva metla), me ne bi več iztirila. Ukrotila sem svojo domišljijo. Metla je metla, skrivni oboževalci pa spadajo v sanje.

Ampak … ampak … kaj, ko me je nekje konec januarja, ko imam ravno rojstni dan, spet malo zvilo. Ne vem, ali sem samo jaz taka, da okoli obletnic zmeraj pričakujem majhne čudeže, ali pa je to univerzalno človeška stvar, ampak zalotila sem se pri razmišljanju, da se nekaj mora zgoditi. Ne mislim potres ali svetovni potop ali znižanje cen goriva – z mojo srečo se hitro naučiš, da je treba želje natančno opredeliti (čeprav nimam nič proti cenejšemu bencinu). Ne, v vesolje sem poslala upanje, da bom doživela nekaj lepega. Nekaj, zaradi česar se bom počutila posebno, pa to ne bo imelo zveze z babičinimi unikatnimi pletenimi nogavicami ali mamino doma narejeno … khm, torto. (»Saj ni treba, da je okrogla in da se plasti držijo skupaj, kajne, srčica?«) 

Ja, prav predvidevate, da si je Klara Jasna skoraj izpahnila oči, tako močno je zavijala z njimi, ko sem ji povedala, kaj se mi podi po mislih. 

»Kaj, jaz to vsaj povem na glas,« sem ji zabrusila, prepričana, da je taka reč vseeno splošno človeška in ni značilna samo zame.

Epilog

Pravijo, da ko si nekaj reeees močno želiš, se ti to tudi uresniči.

No, moj rojstni dan ni bil nič posebnega. Pletene nogavice, nekaj čestitk, khm … torta, Tom se je potrudil in mi prinesel bombonjero. Bilo mi je lepo in počutila sem se zadovoljno. Ljudje me imajo radi. Življenje je lepo. Bomboni so dobri. Sonce je rumeno in Zemlja se vrti naprej. Starost je modrost in jaz sem zdaj starejša.

Toda nekaj dni pozneje, dnevi so se že krepko prevesili v februar, sem na poti domov pobrskala po žepu bunde, da bi našla ključe. Vem, da zveni trapasto, ampak res sem šele tam vtaknila roke v žep in res puščam ključe v žepih, čeprav mi je ati že stokrat rekel, naj tega ne počnem, ker mi lahko padejo ven in jih bom izgubila. Divje sem torej iskala ključe (tudi to zveni trapasto, ampak karkoli prijeti s prezeblimi rokami se mi zdi zmeraj cel podvig) in pod njimi kljub skorajšnji neobčutljivosti zatipala še nekaj. Kaj je to, papir? Nisem se mogla spomniti, da bi kdaj pospravila v žep račun, plonkec ali ostanek papirnate snežinke, zato me je najdba čisto presenetila. Okorno sem se jo trudila izvleči – tako sem bila zamrznjena, da je najbrž spominjalo na prijemanje spolzke ribe – in pri tem zadrževala sapo. 

Bil je majcen, drobcen rožnat papirček, odtrgan z bloka samolepilnih lističev. Kakšno uro je trajalo, da sem ga razvila, presneti ledeni prsti. Dobro, no, mogoče nekaj sekund.

Vse najboljše, je pisalo na njem s pisavo, ki je nisem prepoznala. Saj bi jo težko, papir je bil tako zmečkan, da so se črke na njem lomile. In ooo … čisto spodaj, v desnem kotu, je bil narisan srček.

Srček!

Tega mi že ni poslala Klara Jasna, niti babica, ne mama, čeprav sta bili vsaj slednji nadvse dovzetni za osladnost. Nagonsko sem vedela, da je sporočilce njegovo, ker takšne reči pač veš. 

In jaz sem bila spet tam kot na začetku meseca, kot da vmes ni minilo nekaj tednov, kot da nisem postala starejša in modrejša in razumnejša in sploh. Srce mi je razbijalo in v moji glavi je bila ena sama zmeda. Saj je učitelj rekel, da je zgodovina cikličen proces. Da človeštvo dela kroge. Nekam gremo in se vračamo v izhodišče, dokler tega kroženja ne usvojimo in zlezemo na novo raven. Tam pa spet okrog, okrog. 

Priznam, da se mi trenutno kar malo vrti. Med prsti svaljkam usodni papirček in razmišljam, kaj mi je storiti. Veliko misli, malo akcije – ne, to res ni moja reč.

Prihodnjič vam poročam. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >